LENA ZMORE

Disleksija je dobro poznana, vendar pogosto slabo razumljena težava, vezana na branje in pisanje z mnogimi pridruženimi težavami, ki presegajo pismenost. Vsak posameznik z disleksijo mora biti obravnavan z upoštevanjem in spoštovanjem njemu lastnih močnih in šibkih področij, sposobnosti in nesposobnosti, ogroženosti in prednosti.

Disleksija vključuje skupino raznolikih, a medsebojno povezanih dejavnikov, ki so del posameznika in vplivajo nanj ter na njegovo delovanje skozi vse življenje. Izraz “disleksija“ nima samo različnih pomenov za različne ljudi, pač pa na posameznike tudi različno vpliva. Čeprav so določene izkušnje skupne in si jih deli večina ljudi z disleksijo, ne smemo pozabiti, da je vsak posameznik individuum zase in kot takšen doživlja disleksijo na povsem svoj, sebi lasten način. Zato je izjemno pomembno, da spoznamo pomen disleksije z obeh vidikov – splošnega in individualnega.

DEFINICIJA

 Pojem disleksije se pogosto uporablja v vsakdanjih razpravah učiteljev, staršev, učencev in drugih, ko govorijo o učnih težavah. Vendar pa je pojem pogostokrat slabo in nejasno razumljen, zaradi česar prihaja do zmede ter zamenjav z drugimi učnimi težavami in primanjkljaji. Najbolj razširjeni miti o disleksiji so:

Disleksija

• je bolezen;
• je pomanjkanje intelektualnih sposobnosti;
• je posledica pomanjkljivega učenja;
• je rezultat lenobe;
• je posledica pomanjkanja pozornosti;
• je značilna le za otroke;
• z zrelostjo izgine;
• izgine, če podaljšamo čas učenja.

Za razjasnitev pojma disleksije je izjemno pomembno razumeti, kaj disleksija dejansko je. Izraz disleksija dobesedno pomeni težavo (dis) z besedami in jezikom (leksis). Sam izraz nakazuje, da težava ne zajema le samega branja, temveč vključuje tudi druge jezikovne vidike. Pomembno je tudi vedeti, da ima disleksija za različne ljudi različen pomen in to, da disleksija na vsakega posameznika vpliva na različne načine, zato tudi pogosto slišimo, da je definicij disleksije toliko, kot je oseb z disleksijo.

Po definiciji Evropske zveze za disleksijo je disleksija različnost, ki otežuje usvajanje in rabo veščin branja, pravopisa in pisanja. Ta različnost je nevrološkega izvora. Kognitivne težave, ki spremljajo to nevrološko pogojeno različnost, lahko vplivajo tudi na organizacijske veščine, na sposobnost računanja ter druge spoznavne in čustvene sposobnosti. Disleksijo lahko povzroči kombinacija težav na področju fonološkega (glasovnega) procesiranja, delovnega pomnjenja, hitrega poimenovanja, operiranja z zaporedji ter težav pri doseganju avtomatizacije osnovnih veščin.

POGOSTOST

Disleksija se tako kot druge specifične učne težave pojavlja vzdolž kontinuuma od lažjih do izrazitih in ne gre zgolj za dejstvo ali je nekdo oseba z disleksijo ali ni. Kako bodo težave pri posamezniku z disleksijo izražene, je odvisno od stopnje kognitivnih težav, ki so pri njemu prisotne.

Splošna pogostost disleksije v šolski populaciji znaša v svetovnem merilu okoli 10 %, vendar odstotki variirajo od 1,3 do 10 %. Po podatkih naj bi bila disleksija bolj pogosta pri dečkih, vendar novejše raziskave kažejo, da je razlika bolj posledica eksperimentalnih napak kot odraz dejanske razlike.

ZNAKI DISLEKSIJE

Disleksija vpliva na posameznike na različne načine in zaradi tega ima vsaka oseba z disleksijo svoj »lasten profil znakov disleksije«. Vendar pa obstajajo določene značilnosti, ki se pri večini oseb z disleksijo pojavljajo pogosteje.

Znaki disleksije v predšolskem obdobju:

• zakasnel razvoj govora in skromnejše besedišče;
• težave pri oblikovanju besed, mešanje besed, ki zvenijo podobno …;
• težave pri zapomnitvi preprostih otroških pesmi;
• težave z ohranjanjem informacij – številke, abeceda, barve.

Znaki disleksije v šolskem obdobju:

• branje in črkovanje:
  • počasno branje, pri katerem se otrok vidno muči;
  • glasno branje je počasno, po odrezanih sekvencah (ni tekoče in gladko);
  • pri glasnem branju pogosto ne upošteva nobenih ločil;
  • po kratkem glasnem branju je otrok vidno utrujen;
  • razumevanje prebranega je pogosto slabše;
  • pogosto izpušča, obrača, zamenjuje, premešča glasove v besedi;
  • težko povzame vsebino krajših odsekov besedila;
  • izpušča besede med branjem;
  • med branjem izgubi vrstico;
  • ne prepozna že znanih besed;
  • sabo napreduje pri branju;
  • nadomešča besede, ki izgledajo podobno, z drugimi, čeprav lahko spremenijo celoten pomen povedi;
  • težko veže glasove;
  • čudno naglašuje besede;
  • pri branju povedi ali zgodbe besedo nadomesti z novo sopomenko, čeprav si na pogled nista podobni;
  • izpušča ali dodaja kratke besede;
  • težko rokuje s slovarji in enciklopedijami;
  • napake pri prepisovanju iz knjige ali table ter pri samostojnih zapisih;
  • črkovanje pogosto uporabljenih besed je napačno.
• grafomotorika (disgrafija):
  • nenavaden prijem pisala;
  • držanje pisala nižje ali višje, kot je običajno;
  • pri nenavadni drži pisala je spremenjena tudi drža celotnega telesa;
  • drža pisala in pritisk na podlago sta premočna;
  • pisanje črk je počasno, mučno, netekoče;
  • oblikovanje črk je nenavadno;
  • težave pri postavitvi črk v vrstice;
  • nenavadna prostorska organizacija v zvezku ali na listu;
  • zamenjava podobno oblikovanih črk;
  • težave pri pomnjenju in oblikovanju velikih pisanih črk.
• pisni izdelki:
  • neusklajeni z intelektualnimi in drugimi sposobnostmi;
  • izražanje v zelo kratkih povedih;
  • pisanje vzame neobičajno veliko časa;
  • slabo ali sploh ne upošteva uporabo ločil in slovničnih zakonitosti;
  • veliko besed napiše narobe;
  • zamenjuje obliko velikih in malih črk;
  • veliko napiše, a izgubi vodilno nit, ali zapiše zelo malo in le bistveno;
  • težko si dela zapiske;
  • zmanjka mu časa;
  • rokopis je skoraj nečitljiv;
  • slabo izkoristi prostor na papirju, ne upošteva robov;
  • kljub večkratnemu pregledu svoje naloge ne popravi veliko napak;
  • kakovost pisnih izdelkov je očitno slabša od siceršnjega govornega izražanja;
  • izdelki so neurejeni, z veliko prečrtanimi besedami in ponovnimi poskusi pisanja besed;
  • pogosto zamenjuje črke, ki so vizualno podobne;
  • če v enem zapisu isto besedo zapiše večkrat, je možno, da bo zapisana vsakič drugače;
  • zapisuje anagrame namesto prave besede;
  • zdi se, da zna več, kot je zapisal na papir.
• druge težave:
  • slabe motorične veščine;
  • slabše obvladanje neverbalne komunikacije;
  • slabše izražena dominantnost roke;
  • težave pri učenju tujih jezikov;
  • težave s prostorsko organizacijo (težko si uredijo svojo sobo, izgubljajo stvari, pripomočke pozabljajo doma);
  • počasnejša obdelava informacij;
  • napačno razumevanje kompleksnih vprašanj;
  • težko si zapomni več navodil hkrati, uspešen pa je ob podajanju le enega navodila naenkrat;
  • težave z organizacijo;
  • zapomnitev nepovezanih dejstev, ki niso v interesu otroka.
• vedenje:
  • dnevna nihanja – izrazito slabi in dobri dnevi;
  • posluževanje taktik za izogibanje obveznostim;
  • pogost videz zasanjanosti;
  • nerodnost in/ali otročjost;
  • otroka hitro kaj zmoti;
  • težave pri učenju socialnih veščin;
  • pretirana utrujenost zaradi visoke koncentracije in vloženega truda.
• matematika:
  • težave pri določanju nekaterih odnosov (levo – desno, gor – dol, prej – potem, spredaj – zadaj …);
  • sledenje vrstnemu redu ali postopkom pravil v nalogi;
  • zapomnitev nepovezanih dejstev, ki niso v interesu otroka (poštevanka, zakoni pri fiziki …);
  • zmedenost pri dojemanju desetiškega sistema (urejanje v enice, desetice, stotice …);
  • težave pri pomnjenju določenih zaporedij (števila v tabelah, dnevi v tednu, meseci, letni časi …);
  • težave pri avtomatizaciji dejstev in postopkov;
  • organizacija in razumevanje zakonitosti časa (težava pri učenju analogne ure, ocena danega časa in rokov, ne ve kdaj ima rojstni dan, kateri dan je …);
  • težave pri učenju zaporedja pisnega računanja, razumevanju ulomkov, učenju tabel in enačb na pamet, obračanje števk (57 = 75) …;
  • lahko razmišlja zelo napredno, a potrebujejo računalo za izračun osnovnih računskih operacij;
  • pod časovnim pritiskom slabše računajo.

Znaki disleksije v obdobju najstništva in odraslosti:

• težave pri glasnem branju;
• počasno branje, pisanje predstavlja velik napor;
• težave pri črkovanju;
• slabše razumevanje prebranega;
• težave pri načrtovanju in pisanju samostojnih zapisov – spis ipd.;
• težave pri povzemanju besedil, zgodb …
• izogibanje dejavnostim, ki vključujejo branje;
• napačna izgovorjava besed in težave s priklicem besed;
• težave na področju organizacije in zaključevanja nalog oz. dela;
• slabša organiziranost doma, v šoli in v službi;
• težave z razumevanjem šal in fraz;
• težave pri uporabi daljših, manj znanih besed;
• težave pri učenju tujih jezikov, učenju na pamet in pri reševanju matematičnih problemov;
• slabša samopodoba.

TIPI DISLEKSIJE

Vsaka oseba z disleksijo ima svojo lastno kombinacijo simptomov, tako rekoč individualen profil disleksije. Glede na nekatere skupne značilnosti pa slednje vendarle lahko razvrstimo v določene tipe.

Periferna disleksija:

• zanemarjena disleksija: zaradi poškodovane možganske hemisfere lahko oseba bere le eno stran besede.

 Osrednja disleksija:

• fonološka disleksija: oseba ima slabo grafo-fonemsko znanje, brez težav bere zgolj dobro poznane besede, težave ima pri deljenju besed v posamezne glasove;
• površinska disleksija: pravopisna – počasno branje od črke do črke, težave pri povezovanju črk in prepoznavanju posebej nepravilno črkovanih besed;
• globoka disleksija: primanjkljaji se kažejo v semantiki oz. pomenoslovju – oseba na primer pogosto prebere ogledalo namesto zrcalo ali nebesedo namesto poznane besede.

Največkrat ima posameznik mešane tipe disleksije.