Dispraksija je kronično, po navadi trajno stanje pri otrocih, ki se kaže predvsem v slabši kvaliteti in hitrosti motorične aktivnosti. Povzroča težave na področju gibanja, koordinacije, organizacije in pri predelovanju senzornih informacij. Tak otrok je bolj počasen, neroden in neučinkovit. Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudam in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo velike težave pri gibanju in učenju.
Nekateri težave, povezane z dispraksijo, primerjajo z ledeno goro. Majhen, vidni del ledene gore, predstavlja najbolj opazne težave, povezane z motorično izvedbo in koordinacijo, medtem ko sorazmerno večji, skriti del ledene gore, predstavljajo psihološke, kognitivne, metakognitivne, perceptivne in druge težave, povezane z dispraksijo. Vidni del težav, povezan s koordinacijo in motorično izvedbo, postopoma izginja, medtem ko manj opazne težave ostajajo prisotne vse življenje.
DEFINICIJA
Dispraksija je specifična učna težava, ki vpliva na razvoj in funkcioniranje posameznika tako v šolski situaciji kot tudi v vsakodnevnem življenju. Posebne potrebe otrok z dispraksijo se razprostirajo na kontinuumu od lažjih do izrazitejših težav na področju fizičnega, kognitivnega, senzornega, emocionalnega in socialnega funkcioniranja ter razvoja.
Obstaja več različnih definicij dispraksije. Najnovejša definicija Ameriške psihiatrične organizacije DSM-5 razvojno koordinacijsko motnjo opisuje kot motnjo v motoričnem razvoju, kjer posameznik zaostaja pri motoričnih spretnostih v primerjavi s svojo starostno skupino. Težave se pojavijo zgodaj v razvoju in pomembno vplivajo na posameznikovo funkcioniranje. Težave na področju koordinacije niso povezane s težavami na področju intelektualnega razvoja, težavami z vidom ali drugimi nevrološkimi težavami, kot so cerebralna paraliza ali druge degenerativne motnje.
Na specialno-pedagoškem področju je trenutno v uporabi opredelitev dispraksije s pomočjo petih kriterijev za opredelitev specifičnih učnih težav. Teh pet kriterijev omogoča celostno opredelitev vidnih in skritih primanjkljajev učencev z dispraksijo.
- kriterij: Pri otrocih z dispraksijo je opazno neskladje med splošnimi povprečnimi ali nadpovprečnimi intelektualnimi sposobnostmi in dejansko vzgojno-izobraževalno uspešnostjo. Največje neskladje se kaže med visokimi verbalnimi sposobnostmi in opazno nižjimi rezultati pri pisnem ali motoričnem izkazovanju znanja. Velika razhajanja potrjujejo tudi testni profili WISC-a, ki so močno razvejani, kar kaže na dobre sposobnosti na enih in specifične primanjkljaje na drugih področjih.
- kriterij: Otroci z dispraksijo kažejo izrazite težave na enem izmed področij šolskih veščin. Kljub vloženem trudu jim težave na tem področju onemogočajo napredovanje v procesu učenja.
- kriterij: Otroci z dispraksijo imajo znižano učinkovitost kognitivnih (zaporedno predelovanje vizualnih informacij, analiziranje grafov, zemljevidov, tabel, upoštevanje pravilnega zaporedja črk, števil …) in metakognitivnih strategij (težave na področju načrtovanja in organizacije motoričnih dejavnosti, počasnejši tempo pisanja, težave pri samoocenjevanju, samoregulaciji in fleksibilnosti izvedbe motorične dejavnosti …).
- kriterij: Pri otrocih z dispraksijo je dokazana motenost enega ali več psiholoških procesov, npr. pozornosti in koncentracije (pri več kot 50 % otrok z dispraksijo), spomina (pomnjenje zaporedij, slušno pomnjenje in priklic dejstev), perceptivne sposobnosti, jezikovnega procesiranja, socialne kognicije, koordinacije, organizacije informacij in drugih.
- kriterij: Pri otrocih z dispraksijo so izključene senzorne okvare, motnje v duševnem razvoju, čustvene in vedenjske težave, kulturna različnost in neustrezno poučevanje kot najpogostejši vzroki specifičnih učnih težav. Ob dispraksiji se pogosto pojavljajo različne čustvene stiske in vedenjske posebnosti učencev ter neustrezno poučevanje, kar kaže na slabo prepoznavanje in razumevanje težav otrok z dispraksijo.
POGOSTOST
Dispraksija je prisotna pri 5 – 6 % šolske populacije, kar potrjujeta tudi glavna klasifikacijska sistema DSM-IV in klasifikacijski sistem Svetovne zdravstvene organizacije. Dispraksija je pogostejša pri dečkih, v razmerju 4 : 1, a pri deklicah je pogostejša težja oblika težav. Pri skoraj polovici učencev se dispraksija sopojavlja z drugimi težavami, kot so disleksija (50 %), avtizem in ADHD (40 – 45 %).
Dispraksija je težava, ki vztraja vse življenje, saj s procesom odraščanja težave ne izzvenijo. Uspešnost in učinkovitost odrasle osebe z dispraksijo je odvisna od uspešno razvitih kompenzacijskih in podpornih strategij.
ZNAKI
Znaki so opazni že zelo zgodaj v razvoju. Dojenčki so navadno takoj po rojstvu nemirnejši, razdražljivi in jokavi ter imajo opazne težave pri hranjenju. Z zamudo dosegajo razvojne mejnike. Preden shodijo, se veliko plazijo po kolenih. Izogibajo se igram in dejavnostim, ki zahtevajo dobre ročne spretnosti. So bolj nemirni kot vrstniki, bolj trmasti in nerodni, saj imajo pomanjkljiv občutek za nevarnost. Malčki se težje naučijo pravilno uporabljati jedilni pribor, voziti kolo, ne marajo finomotoričnih dejavnosti. Bolj so občutljivi na nove, neznane situacije, pozornost je kratkotrajna.
Motorično-perceptivno področje:
- Groba motorika:
- izvajanje osnovnih gibalnih aktivnosti (hoja, tek, skakanje, plezanje);
- počasnejše učenje športnih dejavnosti (plavanje, vožnja s kolesom, smučanje, drsanje, ples);
- pogosti padci in okorno gibanje;
- pomanjkanje motivacije za gibalne dejavnosti in športna udejstvovanja;
- težave pri sledenju pravilom igre;
- zmanjšan občutek sproščenosti in kompetentnosti za športne dejavnosti.
- Fina motorika:
- slabša koordinacija mišic rok (pisanje, branje, risanje, striženje, odpiranje škatel, raba pribora pri jedi, zavijanje vijakov);
- težko berljiva pisava in težave pri pisanju;
- manj ustrezna vizualno-motorična koordinacija;
- slabša koordinacija obrazne muskulature (govor, oči);
- fokus in zadrževanje pogleda na določeni točki in težave pri spremljanju hitro premikajočih se predmetov;
- težave in zakasnitve pri vzpostavljanju dominantne roke;
- zanemarjanje uporabe nedominantne roke.
- Koordinacija:
- težave z motorično koordinacijo;
- okrnjena sposobnost bilateralne integracije (sposobnost koordinacije in hkratne manipulacije, zavedanje telesne sheme);
- težave s prečkanjem sredinske telesne osi;
- slabša prostorska predstavljivost;
- težave s koordinacijo oko-roka (lovljenjem žoge), roka-roka (športne igre z žogo), roka-noga, noga-noga;
- težave z vzpostavitvijo dominantnega očesa;
- težave pri procesiranju vidnih informacij (težave pri branju, natančnost opazovanja);
- prepisovanje s table;
- preskakovanje vrstic pri branju;
- usklajevanje očesnih gibov.
- Percepcija:
- težave z interpretiranjem in integriranjem vidnih, slušnih, vestibularnih (ravnotežnih), taktilnih in/ali proprioceptivnih (položaj telesa) informacij, ki jih naše telo sprejema iz okolice in lastnega telesa;
- slabše zavedanje položaja telesa v prostoru, telesne sheme;
- manj spretno gibanje v prostoru in nenamerno zaletavanje v predmete in ljudi;
- pomanjkljiva kontrola drže telesa;
- slabša vidno-prostorska orientacija (orientacija v prostoru – hitro se izgubijo, imajo
- težave pri zapomnitvi poti, prehajanju iz prostora v prostor);
- slabša orientacija na listu;
- slabše razvito ravnotežje.
Kognitivno področje:
- Kognitivne sposobnosti:
- težave s pomnjenjem zaporedij, slušnim pomnjenjem in priklicem dejstev;
- ovirana hitrost vizualnega procesiranja in pomanjkljive zmožnosti vizualizacije;
- ovirano pomnjenje različnih postopkov, postopkov uporabe pripomočkov in orodij, sledenje navodilom, reševanje matematičnih problemov;
- oviran kratkoročni vidni in slušni spomin, kar ima lahko za posledico pogosto pozabljanje in izgubljanje stvari;
- težave z delovnim spominom;
- težave z avtomatizacijo novo usvojenih veščin in spretnosti, še posebej motoričnih;
- šibkejše zaznavne sposobnosti, ki vplivajo na sprejemanje in interpretacijo informacij;
- težave z razlikovanjem lika od ozadja, zaradi česar je oseba z dispraksijo slabše orientirana na listu, netočno branje specifičnih zaporedij števil;
- težave na področju organizacije in načrtovanja misli, zaradi česar je lahko vsebina njihovega govora slabše organizirana, slabše sledenje logičnemu zaporedju in podobno;
- pomanjkljive prostorsko-orientacijske sposobnosti ovirajo prepisovanje s table, orientacijo na sebi, drugih, v prostoru, na ravni ploskvi, konstrukcijske postopke pri pouku geometrije;
- pomanjkljiv smisel za smer in orientacijo;
- težave z ritmom, občutkom za glasnost in muzikalnost, rokovanjem z inštrumentom;
- počasnejši tempo usvajanja znanja in počasnejši tempo dela.
- Metakognitivne sposobnosti:
- Težave delovnega pomnjenja in posledično težave z ohranjanjem informacij v spominu med opravljanjem kompleksnih nalog, vezanih predvsem na področja njihovih primanjkljajev;
- možna okrnjena sposobnost vzdrževanja pozornosti;
- težave načrtovanja in organizacije posameznih korakov gibalne aktivnosti za doseganje cilja in ekonomično dokončanje naloge;
- pomanjkljiva časovna organizacija in organizacija pripomočkov ter potrebščin;
- pomanjkljivo upravljanje s časom zaradi počasnejšega tempa dela in slabša časovna orientacija;
- slabša fleksibilnost, predvsem pri zahtevah hitrega odzivanja na določene motorične reakcije;
- težave z metakognicijo in s samoevalvacijo, predvsem pri aktivnostih, ki zahtevajo precizno motoriko.
Govorno-jezikovno področje:
- slabša razumljivost govora;
- omejen razpon soglasnikov in samoglasnikov v glasovih;
- prekomerna uporaba enega glasu, ki je osebi z dispraksijo najlažji za natančno artikulacijo;
- distorzija soglasnikov (nepravilna artikulacija);
- nedosledna tvorba glasov;
- opuščanje (omisija) in zamenjevanje (substitucija) glasov, lahko tudi stalna zamenjava specifičnega glasu;
- težave z zaporedjem besed v stavku, še posebej pri stopnjevani dolžini stavka;
- glasovne težave, povezane z volumnom, dolžino, intonacijo in kvaliteto glasu;
- težave z resonanco, ki vplivajo na kvaliteto glasu;
- težave naglaševanjem in dolžino zlogov, vezane na ritem, poudarek, intonacijo in hitrost govora.
Področje načrtovanja in organizacije:
- pomanjkljiva časovna organizacija in načrtovanje (delovni dan, urnik);
- težave z odmerjanjem, načrtovanjem in predvidevanjem potrebne količine časa za
- izvajanje določene dejavnosti;
- težave z urejanjem opravil v smiselno in učinkovito zaporedje;
- težave z oblikovanjem načrta, upoštevanjem ustreznega zaporedja in motorično izvedbo ustrezno načrtovane motorične dejavnosti;
- pozabljanje pripomočkov, potrebščin in pomanjkljiva urejenost šolskih potrebščin in pisnih izdelkov;
- težave z izpolnjevanjem in shranjevanjem dokumentov;
- težave s strukturiranjem idej pri pisanju pisnih izdelkov, esejev, ustnih predstavitvah;
- težave pri razumevanju pisnega besedila;
- težje sledenje navodilom v pravilnem zaporedju;
- težave z začenjanjem naloge, predvidevanjem korakov;
- težave z organizacijo informacij v logično in učinkovito zaporedje;
- oteženo prilagajanje na strukturirano šolsko delo, sledenje pouku in težave s prehajanjem med dejavnostmi;
- manjša fleksibilnost pri spreminjanju zastavljenega načrta;
- pogosto so označeni kot počasni, nerodni in težko prilagodljivi.
Socialno-emocionalno področje:
- težave z navezovanjem stikov in vzpostavljanjem prijateljstev;
- pogosto so pri igri izbrani zadnji;
- nerazumljenost zaradi govorno-jezikovnih težav;
- težave z izmenjevanjem vlog v pogovoru, manj obojestranske komunikacije;
- težave pri razumevanju socialnih odnosov, prepoznavanju potreb sogovornika, dogovorov, neverbalne komunikacije;
- pojavi se tekmovalnost ali izogibanje družabnih in športnih dejavnosti;
- manjša fleksibilnost pri upoštevanju in interpretaciji navodil;
- težje sledenje temi pogovora in zaznavanje bistvenih informacij kot posledica perceptivnih težav;
- možnost pojava obsesivnega vedenja z namenom ustvarjanja rutine in lažjega soočanja z organizacijskimi težavami motoričnih dejavnosti.