Pod izrazom »specifične učne težave« razumemo heterogeno skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali težavah na katerem koli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija (jezik, govor), branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje.
Specifične učne težave vplivajo na posameznikovo sposobnost predelovanja, interpretiranja zaznanih informacij in/ali povezovanja informacij ter tako ovirajo učenje osnovnih šolskih veščin (branja, pisanja, računanja). So notranje narave (nevrofiziološko pogojene), vendar primarno niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj in tudi ne neustreznih okoljskih dejavnikov, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.
Specifične učne težave lahko delimo v dve glavni skupini, ki vključujeta:
- specifične primanjkljaje na ravni slušno-vizualnih procesov, ki povzročajo motnje branja (disleksija), pravopisne težave (disortografija) in druge učne težave, povezane s področjem jezika (npr. nekatere oblike specifičnih motenj pri aritmetiki itd.);
- specifične primanjkljaje na ravni vizualno-motoričnih procesov, ki povzročajo težave pri pisanju (disgrafija), matematiki (diskalkulija), načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti (dispraksija) pa tudi na področju socialnih veščin.
POGOSTOST
Med učenci z učnimi težavami je okrog 10 % učencev, ki imajo specifične učne težave in od teh jih je le 2–4 % v šolajoči populaciji tistih, ki imajo izrazite specifične učne težave ali primanjkljaje na posameznih področjih učenja.
KRITERIJI ZA PREPOZNAVANJE SPECIFIČNIH UČNIH TEŽAV
Učni neuspeh je lahko posledica najrazličnejših splošnih težav pri učenju in specifičnih primanjkljajev. Splošne učne težave se lahko pojavljajo skupaj s specifičnimi ali pa tudi ne. Prav zato je učni neuspeh sicer nujen, ne pa zadosten kriterij za prepoznavanje specifičnih učnih težav.
Da bi pri učencu lahko ugotovili, ali ima specifične učne težave, moramo to dokazati z vsemi petimi kriteriji:
- prvi kriterij – neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo dejansko uspešnostjo na določenih področjih učenja;
- drugi kriterij– obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju (pri eni ali več osnovnih štirih šolskih veščinah), ki so toliko izražene, da učencu onemogočajo napredovanje v procesu učenja;
- tretji kriterij – učenčeva slabša učna učinkovitost zaradi pomanjkljivih kognitivnih in metakognitivnih strategij (tj. sposobnosti organiziranja in strukturiranja učnih zahtev, nalog) ter motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij, hitrost usvajanja znanja);
- četrti kriterij – motenost enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, socialna kognicija, percepcija, koordinacija, časovna in prostorska orientacija, organizacija informacij itn. Med najpomembnejšimi procesi, ki jih je pri učencu z učnimi težavami treba preučiti, sta pozornost in spomin. Ugotavljanje primanjkljajev ali motenosti psiholoških procesov pomeni ugotavljanje primanjkljajev ali motenosti v predelovanju (procesiranju) informacij, ki je posledica tega, kako možgani sprejemajo, uporabljajo, shranjujejo, prikličejo in izražajo informacije. Za učenje so ključni naslednji načini in vidiki predelovanja informacij: vidno, slušno, zaporedno/racionalno in konceptualno/celostno predelovanje, hitrost predelovanja ter pozornost;
- peti kriterij – izključenost okvar čutil (vida, sluha), motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja kot glavnih povzročiteljev težav pri učenju. Okvare čutil, motnje v duševnem razvoju itn. se sicer lahko pojavljajo skupaj z glavnim povzročiteljem, pomembno je, da jih izključimo kot glavne povzročitelje.
DELO Z OTROKI S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI
Starši otrok s specifičnimi učnimi težavami oz. primanjkljaji na posameznih področjih učenja se pogosto znajdejo v zelo težki situaciji, spopadajo se z otrokovimi šolskimi nalogami in k težavi pristopijo z lastno metodo, ki pa ni vedno primerna in učinkovita. Tako se otrok skupaj s starši znajde v uganki brez rešitve. Starši, stari starši, starejši sorojenci in inštruktorji tako delajo z otrokom, ocene pa se ne spremenijo na bolje. Zaradi učnega neuspeha starši otroka pogosto označijo za lenega, nezainteresiranega … Otrok se znajde v začaranem krogu, iz katerega ne vidi izhoda, jeza in pritisk s strani staršev pa vplivata nanj še bolj negativno.
Za otroke s specifičnimi učnimi težavami je pomembno, da jim prisluhnemo, opazujemo pri šolskem delu in da jih ne preobremenimo. Otroke z učnimi težavami moramo čim prej odkriti, ugotoviti na katerih področjih imajo primanjkljaje in jim nuditi ustrezno strokovno pomoč s primernimi metodami, pristopi in didaktičnim materialom. Le pravočasna in strokovna pomoč bo otroku nudila oporo, ki jo potrebuje, in le na ta način bo otrok lahko končal šolo in šel skozi življenje zadovoljen in uspešen.